Poroka na NanosuKo dvigneš me, sem več kot si želim

Želela sta si sproščen in oseben poročni obred, obkrožena s svojimi najbližjimi, stran od urbanega trušča. Poroka na Nanosu se je za to zdela idealna izbira, posebej, ker ima ta lokacija zanju poseben pomen. Poleg tega pa ponuja še očarljivo kamnito cerkvico, ki stoji na zelo neobičajnem mestu, tik pod vrhom Nanosa, z noro lepih razgledom na Vipavsko dolino.

 

Njuna edina resnična skrb je bila spremenljiva vremenska napoved, soočenja z nevihto pa si tam zgoraj nihče ni želel. Zadnji dan sta poklicala dežurnega na vremenski postaji in ga vprašala: “Bo vreme na Nanosu zdržalo brez dežja?”. Odgovoril jima je. “Težko vama zagotovo rečem.”  “Ampak midva se tam poročiva!”, je ona vznemirjeno rekla. “Ahaaa, poroka bo! No, v tem primeru pa mora zdržati.” In vreme je res prijazno sodelovalo in uresničilo njegovo napoved. Na tej točki ni bilo več ničesar, kar bi lahko pokvarilo ta čudovit dan.

 

Najin avto je počasi požiral metre navzgor po hribu. Makadamska pot je postajala vedno le ožja in manj uvožena. Ravno v trenutku, ko sva se začela spraševati, če sva še vedno na pravi poti, sva pred sabo zagledala improvizirano parkirišče, pod njim pa se je med drevesi in grmovjem razkrivala streha cerkvice. Odprl se nama je dih jemajoč razgled. Tu sva bila prvič, a sva oba začutila, da bi lahko kar za vedno ostala.

 

Popoldan se je odvil v tako prijetnem vzdušju. Par si je najprej vzel čas zase. Več kot uro sta se sproščeno sprehajala, tekla, se pogovarjala, iz srca nasmejala in preprosto uživala v skupnih trenutkih. Nato je naproti prišel nevestin oče in jo pospremil do cerkve. Zagotovo en najdaljših in najbolj posebnih sprehodov do oltarja, kar sva jih doživela.

 

Čeprav so svati povsem napolnili cerkev in jih ni bilo zanemarljivo število, je obred kljub temu bil tako intimen in sproščen. Kaplan je bil ženinov in nevestin prijatelj, kar se je pokazalo v njegovih zelo osebnih nagovorih in celotnemu obredu dodalo poseben pečat.

 

Res je bilo lepo videti, kako so bili vsi pristno veseli zanju. Iskrene solze, smeh in topli objemi, ki se jih bosta oba še dolgo lahko z nasmehom spominjala.

 

Sončni zahod se je kar prehitro približal. Sedla sva nazaj v avto in v tišini opazovala svate, ki so počasi prihajali navzgor po strmi potki. Oba sva razmišljala o tem, kako hvaležna sva lahko za dneve, kot je bil ta. Poroka na Nanosu nama bo vedno ostala v spominu zaradi res posebne energije in čudovitih ljudi, ki so jo ustvarili.

 

 

Z nadaljevanjem ogleda strani se strinjate z uporabo Piškotkov. more information

Nastavitve Piškotkov na tej strani so nastavljene na "omogoči Piškotke", da vam omogočajo najboljšo možno izkušnjo brskanja po strani. Z nadaljevanjem ogleda strani, brez da spremenite nastavitve piškotkov, ali s klikom na "Sprejmi" spodaj pomeni, da se z nastavitvijo strinjate.

Close