Portret umetnikaMojca FoSlikarka. Ilustratorka. Pripovedovalka zgodb.

Mojco sva prvič srečala na Maratonu Pozitivne psihologije. Pritegnila naju je s svojo iskrivo energijo in s svojim neustavljivim “joie de vivre” (fr. za: veselje do življenja), ki se ga z veseljem nalezeš. Vljudnostni klepet se je hitro pretočil v živahno izmenjavo pogledov in izkazalo se je, da imamo veliko skupnega. Predvsem pa neustavljivo željo do ustvarjanja in prenašanja zgodb.   

Neskončno sva bila vesela, ko so se naše poti spet srečale in sva jo imela priložnost ujeti v objektiv. Po fotografiranju smo skupaj obsedeli ob pici in govorili o njeni ustvarjalni poti.

Mojca ima ogromno zanimivega za povedati. Toliko, da je prav izziv razkriti le nekaj delčkov. “Je suis l’artiste” (fr. za: sem umetnica), reče s prepričljivim francoskim naglasom in dvignjeno glavo, nato pa se iskreno nasmeji. A zatem s povsem resnim tonom pove, da bi moral vsak umetnik biti ponosen na svoje delo in se znati ceniti, tu pa pogosto mnogi vsakič znova “padamo”.

O začetkih njene ustvarjalne poti

Po mojem sem to imela že v genih, ker sta bila mama in oče oba iz tega “foha” – Mama oblikovalka, oče pa kipar. Začela sem tako, da sem kot otrok poslušala glasbo in gledala slikarske knjige, tega smo imeli doma ogromno. Že od majhnega sem zelo opazovala svet okoli sebe. Vse svetlobe, sence, vzorce na tleh, fasade, pesek, kako je hodit po njemu … občutki, zvoki, barve, vse mi je bilo tako zanimivo.”

Enkrat v osnovni šoli je potem sama pri sebi opazila, da dobro riše, a ta njen talent ni bil prepoznan.Nisem bila opažena. Morda je k temu prispevalo tudi dejstvo, da sem bila pač iz revne, malce odbite družine, drugačna od večine otrok, s katerimi sem skupaj obiskovala šolo v centru Ljubljane.” 

Spomni se, kako je enkrat v 6. razredu narisala risbo rože, ki je bila na oknu v učilnici. “Prav opazovala sem to rožo v podrobnosti – kako ima te svetlo zelene, temno zelene barve, kako svetloba proseva skozi, pa tiste dlačice, žile in vse te stvari. Tista risba vem, da je bila dobra, a ni bila opažena. Učiteljica za likovni pouk me ni marala. Sem pa imela vedno vse zvezke počečkane. S temi majhnimi, drobnimi risbicami – tudi pikice sem uporabljala, že takrat. Pa te linije. Neke vrste arhitekturo sem delala od vedno. Rada sem eksperimentirala. Enkrat sem mami ukradla pripomočke za makeup in tudi s tem risala, po zvezkih, povsod.” 

Zelo si je želela iti na srednjo oblikovno šolo, pa je doma niso pustili. “Tako sem šla na kemijo, v katero so me dobesedno prisilili. Tam so me že učiteljice odganjale, v smislu: “Mojca, ti predobro pišeš in rišeš, pojdi stran!”. In tudi v sebi sem čutila da jaz hočem risati, da to sem jaz, da hočem od tega živet.

Kljub temu jo je pot še nekaj časa vodila stran od umetnosti. Po srednji šoli je vpisala študij kemije, nato še arhitekture. V tem času je praktično nehala risati, dokler ni potem enkrat čisto po naključju dobila naročilo, povezano z risanjem. “Imela sem za izrisati neke tehnične stvari za učbenik biologije, in sem tisto zelo dobro naredila. In takrat sem si rekla – ampak saj jaz bi pa to verjetno res znala delati! Potem se je pa odprlo in je bilo kar naenkrat vsega zelo veliko – risanja, slikanja in arhitekture. Na neki točki sem se morala odločiti, kaj je tisto kar me najbolj vleče – kaj je tista moja “točka genija”, kot ji rada rečem.” Tako se zdaj že kakšnih 15 let posveča samo še ilustracijam in slikanju.

O njenih prvih resnejših naročnikih in podpornikih

Prva, ki je zares prepoznala njeno delo, je bila neka nemška družina. “Leta 2010 sem si sama naredila razstavo na Tartinijevem trgu v Piranu. Ker je tisti dan močno pihal veter, sem imela zunaj praktično samo dve sliki, naslonjeni na spomenik, ostale pa sem odnesla v bližnjo galerijo. In takrat so prišli ti nemci in se jim je “odpeljalo”. Rekli so, da že pet let iščejo nekaj takega in da te slike morajo imeti. Res so jih kupili in sem jih potem tudi osebno odpeljala k njim v Dachau. Še danes smo na vezi. To so bili praktično res prvi konkretnejši kupci in takrat se je tudi meni totalno odprlo.”

Tudi pri nas ima gospo, ki je takoj videla vrednost v njenih zgodbah in prepoznala tiste najboljše stvari. “Ona je bila tudi med prvimi kupci teh mojih večjih slik. Spomnim se, kako sem leta 2016 za eno od svojih razstav celo poletje slikala te male slike na lesu, 19 sem jih naredila. Nato je prišla ta gospa in jih praktično vse pokupila. In tako sem ostala brez teh malih slik (smeh), ker je nisem upala vprašati, če bi jih lahko odstopila za čas razstave. Ampak tako je pač bilo, seveda sem bila vesela, da so šle k njej.” 

O težkem obdobju v življenju

Ni imela lahkega življenja, a najtežja preizkušnja je bila zagotovo obdobje pred parimi leti, ko je njena hči zbolela in je potrebovala zelo zahtevno operacijo. Takrat se ji je zdelo, da se vse podira. Pravi, da se šele zdaj pravzaprav zares konkretno pobira in končno čuti, da – ne glede na to, kaj se še zgodi v življenju, gre lahko s polno močjo naprej.

Nekateri trdijo, da umetnik potrebuje bolečino, da lahko ustvarja. Jaz pa sem prišla do tega, da rečem: prosim, ne govorite mi več tega. Ne, res ne potrebujem takšnega stresa, zakaj bi ga? Če ti družina umira, če nimaš nekih osnovnih pogojev za preživetje, je to velik minus. Žal mi je za vsakega umetnika, ki mora to dati skozi, ki bi lahko totalno razprl krila, pa jih mogoče nikoli ne bo zares. Ker je kastriran – jaz temu rečem kastracija. Ne rabiš tega, res ne. Pozitiven stres, adrenalin, ko dobiš naročila, to pa ja. Ampak je bistvena razlika med pozitivnim in negativnim.”

O iskanju inspiracije

Inspiracijo najde praktično povsod. V naravi. S srečevanjem s pozitivnimi ljudmi. Tudi v fotografiji, modi in različnih drugih področjih. Ko gre v tujino, vedno rada zaide v galerije. “Zelo me inspirirajo tudi drugi umetniki in sem se začela z njimi aktivno povezovati, predvsem zadnja tri leta. Hodim tudi na izobraževanja, ker me zanima, kako kakšen drug umetnik vidi stvari, na kakšen način dela. Ampak tisto, kar me še vedno najbolj prizemlji, pa je narava. Takrat se najbolj zares lahko povežem s sliko. Tudi slikam vedno bosa, ker želim občutiti ta stik, to povezavo s tlemi.”

O vplivih in razumevanju drugih slikarjev

Vedno je poskušala razumeti različne stile in pristope k slikanju. Zelo zanimiv se ji na primer zdi Magritte (René Magritte, op.a.), katerega dela dolgo časa sploh ni poznala, je pa med njima takoj našla vzporednice. “Ko sem zagledala njegove prve stvari sem rekla: “Ej stari, ti si mi to ukradel!” (smeh). Ali pa na primer Dali – ko mi je nekdo rekel: “Mojca, to si pa naredila tako kot Dali.”. Hej, če bi živela v času Dalija, bi bila morda lahko jaz njegova muza! (spet smeh).” 

Za Picassa pravi, da ga dolgo časa ni razumela. Vedela pa je, da je bil odličen risar, in jo je zato dražil. “In potem je zadnjič ena umetnica tako prepričano rekla: “Joj, Picasso je pa brezveze!”. Jaz pravim: nikoli ne reci brezveze, ker ne razumeš zgodbe. In tudi ne razumeš, zakaj je nekaj tako. Poskušaj se odpret. Jaz se rada čim bolj odprem, tudi stvarem, ki jih ne razumem. Da ne obsojam. Nagnjeni smo k temu, da nekaj, česar ne razumemo, že poskušamo nekako ukalupit, popredalčkat. Pri Picassu sem jaz res študirala slike. Prav šla sem v muzej in sem bila dve uri pred eno njegovo sliko, ki je nisem razumela. Vedela pa sem, da je dobra – zame. In potem sem iskala, dokler nisem našla, zakaj.” 

Blizu so ji tudi nekateri domači slikarji. “Od naših domačih mi je eden takih, ki so mi energetsko strahovito blizu, Darko Slavec – odličen slikar, hiperrealist. Potem so tu še Bernik ali pa Lojze Spacal. Na Spacala najprej nisem bila tako pozorna, potem pa sem ugotovila, da imava neko podobno poetiko. On je zelo odvzemal barve na koncu … Meni so ljudje začeli očitat: “Mojca, ti pa sploh nimaš več barv, samo dve imaš na sliki pa par črt … kaj se dogaja, kje so tiste tvoje pisane slike, pa vsi ti svetovi pa milijon pikic?” In sem rekla: “Odvzela sem, ker hočem najti esenco, tisto bistvo.”. Spacal je recimo tudi imel samo belo in rdečo, ali pa oranžno, črno, belo in rdečo, pa relief. In to je meni blizu.”

O zgodbah v njenih slikah

Mojca v vsaki sliki ustvari zgodbo, ki nastaja sproti. “Jaz včasih še niti ne vem, da nastaja znotraj v meni, nekako vre pod površjem, neki elementi se počasi pojavljajo. In potem nastopi nek trenutek, ko se zgodba enostavno “zgodi”. Potem nastane serija slik, tako kot so ti moji konjički. Je pa tako, da jaz imam recimo z njimi neko svojo zgodbo, ljudje pa jo na drugi strani lahko vidijo čisto drugače. Jaz pri ljudeh tudi hočem slišati njihove zgodbe in ko jih dobim, mi je ”the best”. Jaz sem “storyteller”, pripovedujem, ti mi pa povej svojo zgodbo. Ljudje pogosto vidijo čisto druge stvari kot jaz, ampak mi povejo, da se hkrati skozi opazovanje slik osebno zelo čistijo. Tudi jaz čutim, da se pri slikanju čistim. Nikoli pa nisem depresivna, kadar slikam. Nikoli. Vedno sem dobre volje.”

O simboliki, ki jo uporablja v svojih slikah

Na začetku svoje poti je samo slikala in ni bila tako pozorna na simbole. Pravi, da niti ni vedela, zakaj določene uporablja. “Takrat še materiala in barv nisem dobro poznala in nisem mogla točno izraziti tistega, kar sem želela. Šele zdaj sem si sama pri sebi bolj razčistila, da sem dojela to esenco simbolov. Npr. luno zelo pogosto naredim kot krajec, potem pa polno – to je zame minevanje časa, kakor cikel, kakor neskončnost. Kakor da oscilira. Meni je ta beseda oscilacija blazno všeč. Kako čas gre, zelo hitro se vrti, ampak v tem zelo hitro premikajočem se času si pa ti znotraj čisto miren. In tako jaz to dojemam – kakor da se nekdo nekje zelo bori, v času in prostoru, kjer se vse premika.”

Zelo priljubljene so tudi njene slike, kjer se pojavljajo konjički. Ti konjički – oni so pa pogosto zelo mirni varuhi časa, ali pa plešejo. Se tudi obiskujejo, ker so, tako kot ljudje, tudi konjički socialna bitja. Nato se zaljubijo in ustvarijo svoje male konjičke.” 

Ob sprehodu skozi njen atelje nisva mogla umakniti pogleda z njenih značilnih, pravljičnih miniaturnih človečkov. “Na začetku so jih ljudje imeli bolj za vilince in škratke, čeprav to ni bil moj namen. Meni je to bolj kot neka esenca, kot bitje. Tega imam zdaj sicer v  svojih slikah ekstremno malo. Zdaj rišem večinoma pare ali pa rada prikažem ta potovanja, srečevanja dveh oseb. Ko se srečata in se nekaj zgodi – neka kemija. Ko sem risala te plesne pare, pa mi je bilo zelo pomembno, da sta oba v 100% balansu in zaupanju, hkrati pa sta vsak zase močna – on v svoji hrbtenici, ona pa v svoji razgibanosti in usločenosti. Ker človek se na drugega ne bi smel opirati zgolj v odvisnosti, zaradi svoje nemoči.”

Arhitektura, ki jo je študirala, ji še vedno ostaja blizu in je prisotna tudi v njenih delih. “Arhitektura je meni “uau”, “the best”, ker je kot hiša, kot prostor, kot dom. Zato na svojih slikah dostikrat upodobim hiške – ki dajejo nek ta občutek, da si res doma.”

O svojem prvem koraku v svet portretov

Mojca meni, da šele zdaj odkriva svojo pravo slikarsko plat. Posebno mesto v njenem srcu nosi pred nedavnim ustvarjen prvi portret, na katerem je upodobila svojo hči. “Na enomesečnem slikarskem seminarju v Avstriji sem se lotila portreta svoje hčere. Prej sem seveda potrebovala eno njeno dobro fotografijo, po kateri bi ga delala. To je bil kar mali podvig, ker se zelo nerada fotografira. A ji je po drugi strani veliko pomenilo, da jo želim naslikati. Sem pa prav želela ta izrez – cel obraz mi nekako na sliki ne bi funkcioniral, tako pa se mi je zdel perfekten, še s tem njenim lepim makeup-om ki si ga je naredila, s temi drobnimi pikicami. To je bil potem moj prvi portret v življenju in sem bila presenečena, da sem zanj dobila res veliko pohval. To, da slikam prav po nekem modelu, tega prej nikoli nisem počela. Zdaj me pa res zanima.” 

O predajanju znanja in posnemovalcih

Svojega znanja ne skriva in ga rada predaja naprej, glede posnemovalcev pa je ne skrbi. “Nekdo mi je rekel: “Mojca, kdor je kazal, so mu odrezali. Ne razlagaj, kako delaš, ničesar ne smeš povedat!” Jaz sem pa rekla, da bom naredila ravno kontra – čisto vse bom povedala, čisto vseeno je. Res. In se počutim perfektno, ko imam priložnost učiti, ker vem, da sem dala neko znanje naprej. Ja, imam tudi par teh, ki me kopirajo, eni so celo zelo dobri. Ampak sem se odločila, da mene to ne zanima in se s tem ne bom ukvarjala. Nekateri ljudje mislijo, da je isti avtor, da gre za moje slike. A če dobro pogledaš, veš, da ni. Kdor tega ne prepozna – to potem niso moji kupci. Vseeno sem jaz-jaz. In tudi če bo druga oseba dobra ali celo boljša – še vedno bo ona-ona in jaz-jaz. Ne more biti isto. Ne glede na karkoli. Zato ker tisti človek ima čisto drugo dušo. K meni ljudje res pridejo po moje slike, ker nekaj začutijo, in to je tisto, kar mi je pomembno.” 

O osebni definiciji uspeha

Uspeh v življenju vidi v tem, da uspeš najti in ohranjati stik s samim seboj, nato pa skladno s tem tudi delovati. “Da si to, kar si. To je zame uspeh. Da v sebi dosežeš neko ravnotežje. Ker to potem vse prikliče, vse je povezano s tem: finančni uspeh, osebna sreča, zdravje, razvoj, dobri odnosi z drugimi ljudmi. To je to. Letos bom 50, pa se mi zdi totalno seksi ta občutek, da sem šele začela živet. To mi je uspeh. 

Mojca Fo Portrait of an Artist

Več o Mojčinem delu lahko najdete na: http://www.fo.si

 

Z nadaljevanjem ogleda strani se strinjate z uporabo Piškotkov. more information

Nastavitve Piškotkov na tej strani so nastavljene na "omogoči Piškotke", da vam omogočajo najboljšo možno izkušnjo brskanja po strani. Z nadaljevanjem ogleda strani, brez da spremenite nastavitve piškotkov, ali s klikom na "Sprejmi" spodaj pomeni, da se z nastavitvijo strinjate.

Close